“Naša ekipa je v petih letih naredila 82 prevzemov, s tem bomo nadaljevali”

Podjetje Bosqar Invest, katerega 52-odstotna lastnika sta prek podjetja Orso global Stjepan Orešković in njegova žena, Slovenka Manica Pirc Orešković, je eno najbolj aktivnih na regionalnem trgu prevzemov in združitev. Danes združuje že 99 podjetij z več kot 16 tisoč zaposlenimi v 23 državah.

Osrednja divizija družbe so tehnološke storitve za druga podjetja (angleško business process and technology outsourcing ali BPTO). Gre za skupino Mplus, ki se ukvarja z zagotavljanjem storitev klicnega centra in s tem povezanih storitev ter se hitro širi. Letos je Mplus prevzel češki Conectart in romunski Valoris, s podjetjem v Južnoafriški republiki pa je vstopil tudi na afriški trg.

Bosqar Invest svojo dejavnost širi tudi z novimi divizijami, in sicer kadrovsko, v katero sodijo agencije Workplace in Manpower, ter živilsko in drugimi dejavnostmi. Živilsko divizijo je vzpostavil lani, po prevzemu slovenske Panvite. Od novembra lani je Bosqar Invest njen 51-odstotni lastnik, ostalih 49 odstotkov pa ima še vedno v lasti družina Polanič.

Od 1. julija letos je del živilske divizije tudi hrvaška pekarska družba Mlinar. Bosqar Invest ima 67-odstotni delež.

Celotna skupina Bosqar Invest, ki kotira na zagrebški borzi, je imela v prvem polletju 258 milijonov evrov prihodkov, kar je za 55 odstotkov več kot lani (166,3 milijona evrov). Prihodki živilske divizije so v prvih šestih mesecih leta znašali 60 milijonov evrov. Prilagojen dobiček pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA) se je v tem obdobju povečal z 20,6 milijona evrov na 29 milijonov evrov.

“Trenutno imamo štiri stebre dejavnosti, kar pa ne pomeni, da ne bomo dodali še petega ali šestega. Naša ekipa je v petih letih naredila 82 prevzemov,” pravi Stjepan Orešković, ki je prejšnji teden na Bledu predstavil tudi iniciativo Future500, katere cilj je ustvariti pogoje, da bodo najboljša podjetja ostala in rasla v Evropi, ne pa iskala priložnosti na drugih celinah.

Kako na vaš prvi steber vpliva pojav in hiter razmah umetne inteligence? Nekatere študije kažejo, da bo prav v panogah, kot so klicni centri in podobno, umetna inteligenca hitro nadomestila človeka. Sprašujem se, ali tudi zato toliko prevzemov in širitev v druge dejavnosti.

To je odličen primer, kako nikoli ni dobro teči s čredo. Mrzlico okrog umetne inteligence smo sprejeli z zrnom soli. Nekateri v ZDA so se ustrelili v koleno in propadli, ker so hiteli vse prestaviti na ChatGPT.

V resnih znanstvenih člankih je popisano, kako se zgodi tehnološka revolucija, kakršna se je na primer zgodila ob pojavu interneta na začetku tega tisočletja. Podobno se zdaj dogaja z umetno inteligenco. Počasi se vidi, da razmah ne bo tako hiter, kot so kazale prve napovedi.

Mi smo v evropskem vrhu podjetij, ki razvijajo lastne zmogljivosti in aplikacije za standardne platforme. Oblikovali smo skupino Graia, ki ima 300 zaposlenih in proizvaja rešitve za servisne platforme z uporabo umetne inteligence.

Torej, res je, da se moraš digitalizirati, a vendarle tudi razumeti, kako stvari funkcionirajo v realnosti in da je tu mnogo ovir. V našem primeru gre za panogo, vredno 400 milijard dolarjev in s stabilnim povpraševanjem, vendar je transformacijska moč podjetij v smeri uporabe rešitev umetne inteligence razmeroma majhna.

Mplus je v prvem polletju leta 2025 organsko najhitrejše rastoča divizija Bosqarja. Prihodki so se povečali za več kot 20 odstotkov, in to na visoko osnovo iz prvega polletja leta 2024, ko je Mplus ustvaril 200 milijonov evrov prihodkov.

Potem to ni motiv za premik v prehransko panogo, ki je pred letom dni postala vaš četrti steber?

Lahko rečem samo, da imamo za sabo najboljših šest mesecev v zgodovini skupine.

Vsekakor se nismo odločili za dodajanje prehranske vertikale, ker ne bi verjeli v prihodnost Mplus. Odločili smo se za premik iz osnovnega posla v investicijsko dejavnost.

Prehranska divizija, ki jo sestavljata Panvita in Mlinar, je imela lani 280 milijonov evrov prihodkov. Že polletni rezultati kažejo na močno rast.

Stjepan Orešković, lastnik Bosqar Invest

“Investicija Novartisa je kompliment Sloveniji”

Pred slabim letom ste zaključili prevzem večinskega deleža Panvite, ki je eden največjih prehranskih sistemov pri nas. Kakšni so vaši načrti s podjetjem?

Izjemni, saj so predpostavke zelo dobre. Prva in najbolj pomembna je partnerstvo. Mislim, da smo si po letu dni z družino Polanič in drugimi partnerji bližje kot prvi dan.

Nadaljevali bomo s strategijo prevzemov, seveda pa tudi organsko rastjo, razvojem tehnologije, uravnoteženimi kadrovskimi spremembami. Veliko ali celo večina resnih družb v regiji nima veliko znanja o prevzemih, pa čeprav imajo boljše kapitalsko izhodišče in tradicijo. Mi smo specializirani za to.

Skupaj smo prevzeli pekarsko skupino Mlinar. Prehranska divizija, ki jo sestavljata Panvita in Mlinar, je imela v letu 2024 skupno 280 milijonov evrov prihodkov. Že polletni rezultati, ki so objavljeni, kažejo na močno rast. To je platforma, na kateri želimo graditi mednarodno dejavnost.

Ko je Bosqar Invest prevzel Panvito, je podjetje napovedalo dodatnih 40 milijonov kapitalskih vlaganj, ki naj bi spodbudila rast Panvite. Pozneje pa je bil delež v podjetju dan kot zavarovanje za posojila. Portal Necenzurirano.si je poročal, da boste vložili le 17 milijonov. Ali to drži in, če da, zakaj sprememba?

Ko prevzemamo podjetja, imamo vedno dva pogoja. Prvi je, da lastnik ostane deležnik v podjetju. Drugi pa, da nikoli ne delamo prevzema brez dokapitalizacije, saj nam to omogoča, da ojačamo kapitalsko osnovo in omogočimo nadaljnje naložbe.

Vse dosedanje poteze so skladne z napovedmi in del procesa. Ta bo srednjeročno okrepil položaj Panvite.

Ali poleg Panvite načrtujete še kakšna vlaganja v Sloveniji?

Slovenija je dobra lokacija za naložbe. Na Blejskem strateškem forumu (BSF) sem govoril s predstavniki Novartisa. Ta je na Kendall Square v Bostonu, med univerzama Harvard in Massachusetts Institute of Technology (MIT), zgradil ogromno raziskovalno središče za biomedicino.

Glede na to, da farmacevtsko podjetje investira in zmaguje v ZDA, je toliko večji kompliment, da vlaga tudi v Sloveniji. Sem niso prišli, ker ne bi vedeli, kako se uspe v svetovni konkurenci. Investirali so v Slovenijo, ker pričakujejo enake ali boljše rezultate.

Tudi mi na Slovenijo gledamo kot na za strateške naložbe pomembno destinacijo.

Kako vzgojiti domače globalne šampione

Nedavno ste na Bledu predstavili iniciativo Future500, katere cilj je identificirati 500 najbolj obetavnih rastočih evropskih podjetij in izboljšati pogoje za njihovo rast. Kako se je vse skupaj začelo? Kdo je bil pobudnik ideje o novem indeksu?

Pred enim letom, po objavi poročila Maria Draghija, ki je opozoril na padanje evropske konkurenčnosti, so k meni prišli predstavniki Atlantic Councila in me vprašali, kaj bi jaz naredil drugače.

Vsi organizirajo konference, pišejo bele knjige, strategije. Evropska komisija je prvak v strategijah in največji generator petletnih dokumentov o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Jaz sem razmišljal o tem, kako identificirati temeljni problem, katerega rešitev bi sprožila verižno reakcijo na vse drugo.

Največji problem in hkrati rešitev za Evropo je, da vzgojimo svetovne globalne šampione. Prva liga zame ni prvih sto, ampak prvih deset največjih in najbolj pomembnih podjetij.

Evropa se na ravni samorogov, torej podjetij, vrednotenih na milijardo dolarjev ali več, še vedno uvršča med konkurenčne, a njen delež hitro pada pri večjih vrednotenjih. Evropa ima le 13 odstotkov podjetij, vrednih nad 10 milijard dolarjev, in v zadnjih petdesetih letih v EU ni bilo ustanovljeno nobeno podjetje s tržno kapitalizacijo nad 100 milijard evrov.

Ta odsotnost evropskih podjetij med tehnološkimi velikani kaže na globoke strukturne težave in ogroža tehnološko suverenost Evrope. Noben evropski podjetnik v zadnjih 50 letih ni naredil podjetja, vrednega več kot 100 milijard dolarjev.

Predlagal sem, da naredimo projekt, ki ne bo še ena analiza, zakaj nam to ni uspelo – tudi pri analiziranju tega nismo prav dobri –, ampak bo predlagal rešitve.

Oni so to sprejeli zelo pozitivno. Naš pogoj je bil popolna avtonomija in nobenih kompromisov, kako bomo delali proevropski projekt s transatlantsko komponento. Do zdaj so se tega tudi držali.

Slovenska poslovna skupnost vas dobro pozna kot znanstvenika, raziskovalca, podjetnika z razvejeno mednarodno mrežo poznanstev. Pa vendar morda za razumevanje povezav: zakaj je Atlantic Council prišel do vas?

To je bila njihova odločitev. Je pa moja ameriška zgodovina dolga. Moj dedek je v 20. letih šel v ZDA, sam sem bil eno obdobje na Harvardu in sodelujem z drugimi univerzami v ZDA, tam so se šolali vsi najini otroci. Moj krog znancev v ZDA je z vidika ideoloških pogledov zelo širok, izogibam se agresivnih in neumnih. Verjamem pa, da ni prihodnosti demokracije in civilizacije brez uspešne in demokratične ZDA, kjer je zagotovljena vladavina prava.

“Na Kitajskem morate postati BYD, da bi bili BYD”

Kako ste se torej lotili iskanja rešitev?

Začel sem brati študije analitikov industrijske politike, kot so Mariana Mazzucato (profesorica ekonomije inovacij in javne vrednosti na University College London, op. a.), Dani Rodrik (turški ekonomist in profesor mednarodne politične ekonomije na ameriški univerzi Harvard, op. a.), glavna ekonomistka EBRD Beata Javorcik. Ti so v svojih delih podrobno analizirali, kaj se je dogajalo na Kitajskem, v Singapurju in drugje. Želel sem razumeti, kaj se nam je v Evropi zgodilo in kaj so drugje delali drugače, ker se sicer s tem področjem nisem ukvarjal.

Spoznanje bi označil za neprijetno resnico – vse te ideje o prostem trgu, o tem, kako so to zmagovalci, ki začnejo v garaži in končajo na Veneri, so prazne. Pomembno je ozadje.

To ne pomeni, da je rešitev v tem, da izberemo zmagovalce in jim damo denar. Na Kitajskem denimo poteka neusmiljen boj med podjetji, kdo bo preživel. Tisti, ki preživi, pa postane kandidat, da ga država podpre.

Beseda podjetnik v Draghijevem poročilu ni omenjena. Regija srednje in vzhodne Evrope (CEE) pa le enkrat.

Stjepan Orešković, lastnik Bosqar Invest

Če pogledam kitajsko industrijo električnih avtomobilov, se mi zdi, da je država določila nekaj podjetij, ki jih zdaj močno finančno podpira in jim omogoča to hitro rast.

Da, a pomembna je predzgodba. Na Kitajskem mora podjetje postati BYD, da bi bilo BYD. Preden se vpišeš na fakulteto, moraš biti najboljši, ko prideš na fakulteto, pa dobiš najboljše profesorje.

Na podlagi teh spoznanj sem začel tudi poročilo Maria Draghija brati z neke druge perspektive in se še dodatno prepričal, da ima Evropa tudi težave z miselnostjo. Draghijevo poročilo je sicer mnogo boljše od mnogih birokratskih dokumentov, a se iz njega vidi, da je pisec nekdanji guverner centralne banke. Dokument je fantastičen, ko gre za finance, konkurenčnost, institucionalno okolje, vidi pa se, da nikoli ni bil podjetnik, da ni vodil podjetja. Beseda podjetnik v poročilu ni omenjena. Regija srednje in vzhodne Evrope (CEE) pa le enkrat.

Ozrimo se zdaj v ZDA, na Kitajsko. S Trumpom, ki je tudi politik podjetnik, so pod žarometi podjetniki, enako na Kitajskem, a na malo drugačen način. Tam je tudi država podjetna. V Evropi pa podjetniki nove dobe kot da ne obstajajo. Obstaja pa generacija 80 ali 90 let starih industrialcev, začetnikov panog, ki so zdaj v zatonu. Ti imajo lobistično moč in vpliv na vlade, ki usmerjajo denar.

Imate v mislih družine, ki stojijo za avtomobilskimi konglomerati?

Ne samo njih. Hitro lahko vidimo, kdo ima moč in kam gre denar.

Priložnost za tehnološka podjetja

Kakšna bo po vaši oceni struktura indeksa 500 najbolj perspektivnih podjetij, ki ga nameravate predstaviti čez leto dni?

To bo seznam podjetij, ki jih želimo poriniti v smeri hitre rasti. Verjetno bo tu največ prostora za tehnološka podjetja.

Pri samem izboru imamo sicer še nekaj konceptualnih izzivov. V kratkem bomo objavili predlog metodologije, ki se nanaša na dve področji – s prvim poskušamo zajeti podjetniško miselnost. To je Mazzucatto opredelila z mislijo: “Ne izbirajte zmagovalcev, izbirajte tiste, ki imajo voljo do zmage.” Drugo področje pa se bo – skupaj z Deloitte in E&Y – nanašalo na podatke.

Želimo oblikovati kredibilen indeks in z znanstvenim pristopom izbrati najbolj perspektivne. To je en izziv. Drugi pa je, kako bomo zajemali države – ena možnost je, da bomo najprej zajeli le jugovzhodno Evropo, nato še srednjo in vzhodno, kar pomeni že 22 držav, tretje leto pa zajamemo evropskih 500. To je končni cilj.

Vsekakor to ni mogoče v enem letu. Če bomo imeli čez deset let eno podjetje, ki mu bo uspelo, bo dobro.

“Podjetja želimo narediti vidna, saj zdaj niso”

Kaj si lahko podjetja, ki bodo na lestvici, obetajo?

Tudi tu ohranjamo filozofijo, da morajo zmagovalci dozoreti od spodaj navzgor. Kako postaneš svetovni lider, Apple Steva Jobsa, SpaceX ali Tesla Elona Muska?

Prvi pogoj so “lačni mladi ljudje”, Shakespearove skovanke, ki jo je v naslovu svoje znane študije uporabil Nobelovec Jean Tirole. Gre za noro željo po samouresničitvi, brez katere ne gre. Ne vem, kako bomo to merili, ampak to je verjetno ključen faktor, saj tisti, ki niso lačni, bodo težko prosperirali.

V mislih imam veliko ljudi, ki bi lahko bili svetovni šamponi, pa ne bodo. Lahko imajo izdelek, tehnologijo, vse, a niso “nori”, kot je bil Jobs. Primer “lačnega” je recimo Rafał Brzoska, ustanovitelj verige paketomatov InPost, ki ima drive.

Izbranih 500 podjetij želimo izpostaviti, jih narediti vidne, kar zdaj niso. Zavedamo se, da finančne institucije in vlagatelji ne bodo spreminjali strategije vlaganj. Cilj pa je narediti izbor in predstaviti priložnosti.

Želel pa bi si pogovore na najvišji ravni Evropske komisije, tej bom dal zelo predrzne predloge, kaj bi naredil, če bi bil na njenem mestu. Milijarde mečejo v stvari, iz katerih nikoli ne pride nič, poglejte samo subvencije.

Katere stvari na primer?

Stare industrije, ki nimajo alternative ali ne morejo iti v korak s Kitajci. Gre pa zanje ogromno denarja. Škoda bi bilo, če ne bi komisija drobca namenila tudi za ta perspektivna podjetja nove dobe. Da bi Evropa dosegla globalni tempo in ambicije, mora vzpostaviti svojo obliko strateškega tveganega kapitala – usklajeno, z misijo in usmerjeno v prihodnost.

Takšen sklad ne bi konkuriral zasebnemu kapitalu, temveč bi zmanjšal njegovo tveganje. Deloval bi tako, kot to počne ameriška vlada prek instrumenta Small Business Investment Company (SBIC), ali kot to počneta Japonska in Koreja prek vlog državnih vlagateljev. Gre za financiranje rund v višini od 20 do 150 milijonov evrov tam, kjer zasebni kapital okleva.

Treba je tudi vključiti institucionalne vlagatelje (pokojninske sklade, zavarovalnice, družinske pisarne), ki so trenutno premalo prisotni v tveganem kapitalu EU, in te naložbe pogojevati s tem, da podjetja ostanejo tu. Naj sedeži podjetij, intelektualna lastnina, talenti in proizvodnja ostanejo v EU.